Ker išče naša zasedba navdih in glasbeni izraz pri svetovno znanem skladatelju in bandoneistu, ter po njem posredno nosi tudi ime, je prav, da skladatelja podrobneje tudi predstavimo. S tem bo mnogo bolj jasno tudi delovanje in sestava naše zasedbe, naslov prve zgoščenke Astorpie,  repertoar, ki ga naša zasedba izvaja, ter spogledovanje z ostalimi avtorji, ki so naši zasedbi blizu.

Astor Pantaleon Piazzolla se je rodil 11. marca 1921, v obmorskem argentinskem kraju Mar del Plati, kot edini otrok staršema Vicente »Noniño« Piazzolli in Asunto Mainetti. In kakor je Mar del Plata rojstni kraj in začetek zgodbe enega največjih skladateljev novejše dobe, tako je Mar del Plata kot naslov naše prve zgoščenke tudi simboličen začetek neke naše zgodbe.

Pri Astorjevih štirih letih se je družina preselila v New York, kjer je mladi glasbenik pri osmih letih dobil svoj prvi bandoneon. Prve korake pri glasbeni izobrazbi mu je omogočil Andres D'Aquila, v tem času pa je Astor naredil tudi že svoj prvi zvočni posnetek, imenovan »Marionette Spagnol«. Pri dvanajstih letih je nabiral glasbeno znanje z madžarskim pianistom Bela Wildo, s katerim je vzljubil Rachamninova in Bacha. Kmalu za tem spozna drugega velikana tango glasbe Carlosa Gardela, ki postane dober družinski prijatelj in s katerim kot prodajalec časopisov nastopi v filmu »El Dia Que me Quieras«, ki je izrednega pomena za zgodovino tanga. Naslovno skladbo je prispeval Carlos Gardel sam, slovenskemu občinstvu pa je verjetno mnogo bližje kot pevec skladbe »Por Una Caveza«. Tako slednjo kot tudi naslovno temo omenjenega filma izvaja tudi kvintet Astorpia s pevcem Ivanom.

Leta 1936 se Astor vrne v rojstni kraj, kjer začne igrati v različnih tango orkestrih. Takrat naleti na glasbo Elvina Vardara, ki kasneje postane njegov violinist, njegova glasba pa Astorju dodobra odpre oči, saj je Elvino tango glasbo interpretiral na precej inovativen, alternativen način. Tudi zaradi tega se Astor pri sedemnajstih letih preseli v Buenos Aires, kjer igra leto dni po drugorazrednih tango orkestrih, ko se mu leta 1939 ponudi priložnost zaigrati z enim najboljših tango orkestrov tistega časa »Orkester Anibal Troilo«.

Zaradi želje po iskanju drugačnega glasbenega izraza začne za ta orkester aranžirati skladbe, ki pa jih v orkestru zaradi avantgardnega stila sprva prearanžirajo, da ne bi (po njihovih besedah) odgnali plesalcev.

V začetku štiridesetih let se zanj zgodi več pomembnih dogodkov, ki vplivajo na njegovo nadaljnjo življenjsko pot. Tako se leta 1942 poroči z Dede Wolff, s katero ima dva otroka, naslednje leto pa začne izdelovati svoje prvo veliko »klasično« delo »Suite para Cuerdas Y Arpas«. Leta 1944 zapusti Troilo orkester in začne sam voditi orkester s pevcem Franciscom Fiorentinom, leta 1946 pa že ustanovi svoj lastni orkester, v katerem začne razvijati svojo kreativnost, z veliko dinamike in harmonične polnosti. S takim drugačnim tangom povzroči nemalo mrkih pogledov med tradicionalnimi »tanguerosi«.

Leta 1946 napiše »El Desbande«, ki velja za njegovo prvo formalno tango delo, za tem pa začne skladati tudi filmsko glasbo.

Leta 1949 začuti, da ga formalni okvirji tanga vse preveč utesnjujejo in skoraj zapusti tango glasbo, ter se spusti v lov za nečim novim. Podrobneje začne spoznavati Bartoka in Stravinskega, študira orkestrsko igro s Hermanom Scherchnenom in posluša jazz. Kot glasbenik, ki je odrasel s tangom, začne iskati nekaj, kar nima nikakršne zveze s tangom. Za krajši čas celo popolnoma preneha igrati bandoneon. Tako v začetku petdesetih let napiše nekaj del, ki popolnoma negirajo tango izraz tistega obdobja, kot so: Para Lucirse, Tanguango, Preparense (to skladbo najdete tudi na naši prvi zgoščenki z gostujočo pevko vesno Zornik), Contrabajeando, Triunfal Lo que Vendra,…

Leta 1951 napiše delo »Buenos Aires« - tri simfonične skladbe, s katerim dve leti kasneje zmaga na tekmovanju Fabien Sevitzky. Za nagrado je njegovo delo izvajal državni radijski simfonični orkester z dvema bandoneonoma. Prav slednje je bilo povod za hud škandal in vsesplošni pretep na koncu premiernega koncerta, saj so tradicionalisti vključitev bandoneona v simfonično zasedbo smatrali kot hudo žalitev. Za Astorja še pomembnejša pa je bila druga nagrada s tega istega tekmovanja, ki mu je omogočila šolnino francoske vlade v Parizu z Nadio Boulanger, ki je veljala za najboljšo glasbeno pedagoginjo svojega časa na svetu. Kot se za pravega pedagoga spodobi, mu je po njegovi izvedbi tango skladbe »Triunfal« dala najboljši nasvet življenja z besedami: »Astor, tvoje klasične skladbe so dobro napisane, ampak pravi Piazzolla je tukaj, nikoli ne pozabi nanj«.

S tem se je Astor vrnil k tango glasbi in svojemu bandoneonu. Začel je ustvarjati kompleksno in klasično zahtevno glasbo, ki pa je vsebovala vso strast tanga. V Parizu nato poleg komponiranja in snemanja številnih tango skladb z godalnimi orkestri začne še z eno novostjo, s katero se ga danes neločljivo povezuje. Za razliko od večine bandenoistov, ki igrajo sede z inštrumentom na kolenih, postavi Astor eno nogo na stol in začne igrati bandoneon v stoje.

Leta 1955 se vrne v Argentino, kjer nadaljuje s komponiranjem ter igranjem z godalnimi orkestri ter sestavi novo skupino Oktet Buenos Aires, ki velja za začetnika sodobne tango dobe. Oktet sestavi iz dveh bandoneonov, dveh violin, kontrabasa, čela, klavirja in električne kitare. Z novo zasedbo ustvarja nov tip komorne glasbe, glasbe, ki ne potrebuje ne pevcev, ne plesalcev. Zaradi popolnega odklona od tradicionalne tango glasbe naleti na precejšen odpor med ljubitelji in izvajalci tovrstnega tanga in postane tarča številnih kritik.

Leta 1958 se odloči, da bo zapustil svoje zasedbe in se zopet odpravi v New York, kjer dela kot aranžer, ter se poizkusi v sebi lastnem eksperimentu združitve tanga in jazza, ki pa se mu ni posrečil in ga je kmalu opustil. Ob smrti očeta leta 1959 napiše slavno skladbo »Adios Nonino«. Naslednje leto se vrne v Argentino, kjer ustvari prvega od svojih številnih kvintetov, ki izvaja t.i. novi tango oziroma »Tango nuevo«. Prav tak kvintet je osnova za zasedbo kakršno sestavlja kvintet Astorpia. Sestavljajo ga bandoneon, violina, kontrabas, klavir in električna kitara. Ta zasedba je tudi Astorjeva najljubša zasedba, za katero je sam trdil, da gre za glasbeno sintezo, ki najbolje izraža njegove ideje.

Leta 1963 je pod vodstvom Paula Kleckyja izvedel simfonično delo »Tres Tangos Sinfonicos« za katerega je prejel Hirsch nagrado ter leta 1965 posnel dve pomembnejši plošči: »Piazzolla at the Philharmonic Hall New York« in »El Tango«.

Leta 1966 se loči od svoje žene in začne intenzivneje sodelovati s pesnikom Horaciom Ferrerom, s katerim sestavi opereto Maria de Buenos Aires (istoimensko skladbo iz operete najdete tudi na naši zgoščenki, zopet z gostjo, pevko Vesno Zornik). V tem času se Astor zaplete v razmerje s pevko Amelito Baltar. Leta 1969 s Horaciom napiše »Balada para un Loco«, ki je bila prvič predstavljena na prvem Iberoameriškem glasbenem festivalu in za njo prejme drugo nagrado. Skladbo, ki je postala njegov prvi res popularen hit, je izvajala Amelita Baltar, orkester pa je vodil Piazzolla sam. Kvintet Astorpia je za izvajanje te pesmi povabil k sodelovanju opernega pevca Ivana. 
Leta 1970 se vrne v Pariz, kjer s Ferrerjem skomponira oratorij »El Pueblo Joven« ter formira skupino »Conjunto 9« s katerim nastopa v Buenos Airesu in po Italiji, kjer posnamejo mnogo šovov za nacionalno televizijo. Leta 1972 prvič nastopi v znamenitem »Teatro Colon« v Buenos Airesu, naslednje leto pa ga zadane srčna kap, po kateri zmanjša svoje glasbene aktivnosti, ter se preseli v Italijo. Tam posname številne od njegovih najbolj znanih plošč, predvsem »Libertango«, ki je bila zelo dobro sprejeta po Evropi. Tudi skladba Libertango je ena najbolj znanih in izvajanih del Astorja Piazzolle, avtentično verzijo, spisano za kvintet, ki izvaja Tango Nuevo glasbo, pa najdete tudi na naši zgoščenki. V tem času Astor formira novo zasedbo »Conjunto Electronico«, kot oktet sestavljen iz bandoneona, električnega klavirja (opcijsko klasičnega klavirja), orgel, kitare, električnega basa, bobnov, sinthesizerja in violine,ki se kasneje nadomesti s flavto ali saksofonom.
Leta 1974 se razide z Amelito in s saksofonistom Gerryjem Mulliganom posname ploščo »Summit«, kjer sta bandoneon in saksofon solo instrumenta nad celotnim orkestrom. Po smrti Anibala Troila, ki ga je imel Astor vedno za svojega mentorja in glasbeni ideal, mu posveti »Suito Troileno«, ki jo posname z zasedbo Conjunto Electronico. Leta 1976 spozna svojo zadnjo ženo Lauro Escalada in decembra tega leta odigra koncert v Gran Rex teatru v Buenos Airesu, kjer se predstavi s svojim delom »500 motivaciones«, ki je spisan posebej za Conjunto Electronico. Kmalu zatem razpusti to zasedbo, za katero sicer trdi, da dela odlično glasbo, da pa to ni prava Piazzolla glasba. Leta 1978 zato zopet obudi svoj kvintet, ki znova spomni na njegova dela.

V osemdesetih letih začne polno koncertirati po svetu (Južna Amerika, Evropa, ZDA, Japonska,…), večinoma s kvintetom, včasih tudi kot solist s simfoničnimi orkestri, v zadnjih letih pa tudi s sekstetom in godalnimi kvarteti. Veliko teh koncertov je tudi zabeleženih na traku in so še danes dostopni ter najboljši dokument Astorjevega ustvarjanja.

Leta 1982 napiše »La Grand Tango« za čelo in klavir, ki ga je posvetil ruskemu čelistu Mrislavu Rostropovitchu, ki ga je tudi premierno izvedel leta 1990 v New Orleansu. Junija 1983 izvede enega najboljših šovov svoje glasbe, zopet v Teatro Colon v Buenos Airesu. Na tem koncertu kot solist izvede tudi svoje delo Koncert za bandoneon in orkester.
Leto 1984 bo ostalo v spominu kot leto, v katerem je Astor s svojim kvintetom posnel enega svojih najboljših v živo posnetih koncertov, ki ga danes najdemo na zgoščenki »Live in Wien«.

Takrat je začel dobivati mesto, ki mu pripada še danes. V letu 1985 je postal častni meščan mesta Buenos Aires, istega leta pa je premierno izvedel koncert za bandoneon in kitaro: »Homenaje a Lieja«, z dirigentom Leo Browerjem (sicer svetovno priznanim kitaristom in skladateljem) na mednarodnem Belgijskem kitarskem festivalu. Naslednje leto v Parizu prejme Cezarja za glasbo iz filma »El exilio de Gardel«, na jazz festivalu v Motreuxu v Švici pa posname »Suite for vibraphone and New Tango quintet«. Še en fantastičen koncert izvede leta 1987 v New Yorškem Centralnem parku pred izredno množico oboževalcev, kar je zanj popolnoma nova izkušnja in posebej sladko doživetje, saj mesto, v katerem je naredil prve korake z bandoneonom in kjer je preživel del otroštva ter se vanj večkrat vračal, končno tudi njemu izkaže svoje spoštovanje. V ZDA takrat poleg omenjenih izdajo še nekatere odlične albume z njegovo glasbo, kot so: Tango Zero Hour, Tango Apasionado, La Camorra, Five tango Sensations,…

Leta 1989, po večkratnem bypass-u, ustanovi svojo zadnjo skupino. Sekstet, poimenovan »New Tango Sextet« z  zanimivo zasedbo. Sestavljajo ga dva bandoneona, kontrabas, klavir, čelo in električna kitara. Junija istega leta s to zasedbo zadnjič zaigra pred argentinskim občinstvom v Teatro Opera v Buenos Airesu, ki je bil le začetek v skoraj polletno turnejo po ZDA in Evropi. Konec istega leta opusti skupino in nadaljuje s solo igranjem v godalnih kvartetih in simfoničnih orkestrih, do avgusta 1990, ko v Parizu doživi nov srčno kap. Od takrat se nikdar ni več popolnoma opomogel. Umrl je 4. julija 1992 v Buenos Airesu.

Za seboj je pustil več kot 1000 glasbenih del in zavidajočo glasbeno kariero kot izvajalec ter vsestranski ustvarjalec. Ne smemo pozabiti, da je bil poleg skladatelja tudi solist, vodja več zasedb, od komornih skupin do simfoničnih orkestrov, kakor tudi dirigent. Na vseh delih je čutiti vplive Argentine in tanga, ki se danes prenašajo na rodove odličnih glasbenikov. Za seboj je pustil njemu lasten stil, in morda največja čast, ki skladatelja lahko doleti je, da nekdo, ki prvič sliši neko njegovo skladbo, takoj ve, kdo je njen avtor.
In čeprav je za njim in tudi zaradi njega kar nekaj avtorjev skušalo mešati klasično glasbo, jazz elemente in novodobne zvoke s tango glasbo in čeprav ravno zaradi njegovega vpliva nastajajo najrazličnejše podzvrsti novodobne tango glasbe, lahko vsi le zatrdimo, da je Piazzolla le eden, edini in neponovljivi.